Težko si predstavljam psihoterapevtsko delo brez razumevanja, da je spiritualnost del človekovega sveta že od nekdaj. Povezovanje z nečim, kar doživljamo večje od sebe je človekova naravna danost...
Kaj poganja moje telo, da deluje kot popoln stroj? S svojo skrivnostno modrostjo celi rane, se odziva na moje misli, čustva?
Spiritualnost mi je blizu praktično že celo moje življenje. Že leta nazaj sem se udeležila triletnega šolanje iz antropozofske pedagogike po Rudolfu Steinerju (utemeljitelju in duhovnem učitelju waldorfske pedadogike), kjer sem se srečala s sistematičnim vpogledom v strukturo duhovnega sveta, razvoja človeka in človekove zavesti. Potem pa sem to znanje enostavno pometla pod preprogo. Spiritualnost namreč ni ravno zaželena v psihoterapevtskem poklicu, saj so nas učili, da moramo biti znanstveno objektivni in ne mešati znanja z nečim kar ni oprijemljivo in kar zna biti tudi nevarno. Nevarno v smislu, da nas odnese v magično privlačnost duhovnega sveta, kjer se nam ni potrebno potruditi za doseganje svojih življenjskih ciljev. Tja, kjer se imamo samo lepo in se zanašamo, da bo nekaj ‘višjega in večjega’ poskrbelo za nas. In res sem imela tokom svoje prakse možnost delati s klienti, ki bi jim lahko pripisala diagnozo ‘zasvojenost z duhovnostjo’.
DRUGA PARADIGMA
Pravzaprav ni čudno, da sem se spretno izogibala, da bi spiritualnost kakorkoli vpletala v svoje psihoterapevtsko delo… Do točke, ko sem začela ‘poklicno izgorevati’, ko je izginevala moja radost pri delu z ljudmi in je vse skupaj postajalo večja in večja muka… Počutila sem se vedno bolj prazno in topo. Nekega jesenskega dne več let nazaj, se je v moji notranjosti nekaj prelomilo in sem se odločila, da obiščem angleškega zdravilca in spiritualnega kirurga S. Turoff-a. Rekla sem si: ‘Slabše kot je tako ali tako ne more biti, naj se zgodi božja volja… karkoli mi je že namenjeno.' V pričakovanju manjše operacije za trebuhu, kjer sem že dolgo opažala neko bulo, sem odšla na individualno seanso. Ko se mi je Turoff približal in začel nekaj delati po mojem trebuhu sem bila šokirana in kot v nekakšnem globokem transu… Ni se lotil ‘bule’, ki me je motila, ampak je opravil nekaj v okolici moje trebušne slinavke. V transu sem se odpeljala domov, pravzaprav se sploh ne spomnim, kje sem vozila… ampak nekaj v meni je bilo drugače. Po tem dogodku sem bila najmanj dva tedna v nekakšnem povzdignjenem stanju zavesti - popolnoma umirjena, usklajena sama s seboj, kot bi naenkrat vse moje življenje dobilo nazaj smisel in popolno mirnost. S prijateljco zdravnico sva smeje ugibali kakšno operacijo mi je naredil Turof in špekulirali na katerem organu bi to lahko bilo, ampak nisva uspeli ugotoviti. Počasi sem se nehala ukvajati s tem, neizbrisno pa je ostalo v moji zavesti, kako močni premiki so se mi zgodili in da se je obrnila na glavo moja ‘znanstvena paradigma’ :)
Dodaten premik sem doživela ob srečanju s svojo ljubo kolegico psihoterapevtko, ki se je pogumno začela ukvarjati z Dynamic Energetic Healing-om. Povedala mi je, da je na seminarjih DEH-a v Londonu srečala kolege in kolegice, ki so prav tako kot ona (in jaz) hrepeneli po stiku s spiritualnim svetom in povezovanju svojega terapevtskega dela z duhovnostjo. S tem sem bila dokončno iniciirana v Energijsko psihologijo in Šamanizem.
Od takrat je minilo več let in jaz bolj in bolj - počasi ampak konstantno - tonem v delo z energijskimi in šamanskimi tehnikami ter pristopi pomoči ljudem, ki mi zaupajo vodenje njihovega terapevtskega procesa. Ob tem se vsem zahvaljujem za zaupanje in dragocene izkušnje, ki smo jih bili skupaj deležni.
Spoznala sem, da spiritualnost ni bližnjica v smislu, da mi bo prihranjeno delo, ki ga moram opraviti na tem svetu. Ravno obratno: je bližnjica, da se zavem svoje odgovornosti do sebe, zemeljskega življenja in do ljudi, ki jih imam rada; tako svoje družinske člane kot ljudi, ki se obrnejo name po pomoč.
Comments