Psihoterapija otrok in mladostnikov po modelu integrativne terapije zajema raznolike tehnike in metode z namenom pomagati otrokom in mladostnikom, ki imajo čustvene, vedenjske, psihosomatske težave ali težave s samopodobo oziroma so doživeli travmatičen dogodek. To je pet večjih sklopov, ki jih težko ločujemo, pogosto se namreč izkaže, da se prepletajo (npr. zaradi čustvenih težav pride do motenj hranjenja in posledično do težav s samopodobo). Prav tako je mogoče, da različni otroci ali mladostniki na isto situacijo odreagirajo povsem na drugačen način, eni z bolečinami v trebuhu, drugi z vedenjskimi težavami, tretji zopet s samopoškodovanjem. Kako bo potekalo delo z otrokom, je odvisno od problemov, s katerimi se otrok (in s tem tudi njegova bližnja okolica) sooča, od njegove zgodovine, starosti, njegovega življenjskega in socialnega okolja, sposobnosti sodelovanja v terapiji in od pripravljenosti obeh staršev na sodelovanje. Poleg pogovora so igra, risanje, oblikovanje, igra vlog … nepogrešljivi v psihoterapiji otrok in mladostnikov.

 

1. Čustvene težave otroka so lahko odkrite in hitro vidne (lahko tudi v obliki vedenjskih težav – npr. agresije), lahko pa so težko opazne – prikrite in kot take nemoteče za okolico, kot npr. samopoškodovanje, motnje hranjenja, psihosomatske težave (glavoboli, bolečine v trebuh, driska …) Prikrite oblike v začetni fazi pogosto ostanejo neopažene.

2. Od vseh težav so najlažje prepoznavne prav vedenjske težave, ki se največkrat kažejo v konfliktu z okolico (starši, sorojenci, širše socialno okolje – šola, družba). Pritisk na starše prihaja iz dveh strani – od otroka in iz okolice. Starši, kakor tudi otrok so izčrpani, njihov vsakdan pa je videti kot neskončen boj z mlini na veter.

3. Psihosomatske težave se pojavijo, ko »telo odgovori« na notranjo stisko. Precej pogoste so bolečine v trebuhu, prebavne težave, glavoboli, ponovno lulanje/kakanje v posteljo ali v hlače, grizenje nohtov … V določenih primerih je težave lahko povezati z nekim dogodkom (npr. začetek šolanja, ločitev staršev …), včasih pa je vzrok na ven težko viden in prepoznaven.

4. Težave z otrokovo samopodobo se lahko kažejo v dveh skrajnostih – v umiku in strahu, ali v nastopaštvu kot kompenzaciji za primanjkljaj na nekem drugem področju. V prvem primeru govorimo o slabi socialni mreži. Otrok nima pravih prijateljev in se počuti zapuščenega. Kot posledica osamljenosti lahko začne pridobivati »prijatelje« na neustrezen način – s podkupovanjem, z neprimernim vedenjem (igranje dvornega norčka ipd.).V drugem primeru se otrok čuti nesposobnega na nekem področju (pogosto je to šola) in svojo samopodobo dviguje na drugih področjih. Ta področja so lahko povsem pozitivna in sprejemljiva (npr. šport, glasba), lahko pa nosijo negativen predznak in imajo kot taka tudi negativen vpliv na otrokov razvoj (npr. nastopaštvo, kraja ipd.).

5. Travmatični dogodki globoko prizadanejo otroka in njegovo integriteto. Lahko so se zgodili neposredno otroku ali mladostniku (npr. nesreča, zloraba, hospitalizacija...), lahko pa so se zgodili v njegovem ožjem okolju in tako bistveno spremenili njegov način bivanja npr. ločitev staršev, smrt bližnjega, lahko tudi prihod novega člana v družino.

 

SODELOVANJE S STARŠI

 

Otrok oziroma mladostnik prihaja iz družinskega sistema, zato so v psihoterapiji otrok in mladostnikov starši nepogrešljivi. Poleg tega so starši tisti, ki sprejmejo odločitev in obiščejo psihoterapevta in prav od njih psihoterapevt dobi prvo informacijo, saj prav oni otroka najbolj poznajo. Povezava družina – psihoterapevt je za dobro delo nujna. Sodelovanje je možno na dveh nivojih: svetovalno, kar pomeni bolj površinsko ali poglobljeno. Poglobljeno delo se lahko izvaja tudi pri drugem terapevtu.

 

KAKO POTEKA PSIHOTERAPIJA ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE

 

Prvo srečanje je v večini primerov srečanje s starši, temu sledi srečanje z otrokom. Po skupno šestih srečanjih preverimo medsebojno ujemanje, določimo cilje in način dela (pogostost srečanj otrok – starši). Cilji in načini dela se v procesu prilagajajo in tako lahko tudi delno spreminjajo.

​

Včasih je potrebnih le nekaj srečanj na svetovalnem nivoju, drugič je potrebno bolj poglobljeno delo. Da bi obdržali kontinuiteto procesa, se priporoča terapija enkrat tedensko (ali starši ali otrok). Kako dolgo bo potekal proces, je odvisno od različnih dejavnikov, ki določajo tudi način dela: narava problema, otrokova zgodovina, starost, otrokovo življenjsko in socialno okolje, sposobnost sodelovanja v terapiji in pripravljenost obeh staršev za sodelovanje.

​